Po zmagi demokratične opozicije na prvih demokratičnih volitvah aprila leta 1990, predvsem pa po plebiscitu, ko se je 88,2 odstotka njenih državljank in državljanov decembra 1990 odločilo za samostojno in neodvisno državo, je Slovenija z zmago demokratičnih sil nad političnim in vojaškim nasprotovanjem samostojnosti in neodvisnosti 25. junija 1991 razglasila svojo neodvisnost. Razglasila jo je brez vsakršne pomoči in celo brez kakršnega koli tihega soglasja katere koli tuje sile.

Slovenija je 16. maja 1990 dobila prvo demokratično vlado, samostojno slovensko zunanjo politiko in svojega prvega zunanjega ministra. Poudarek je na prvič samostojni zunanji politiki, saj kljub temu da je njena zunanja politika izkušnje in znanje nabirala že vse od 16. stoletja s prvim diplomatom Žigom Herbersteinom, v preteklih stoletjih v različnih predhodnih državnih tvorbah v njih ni delovala kot samostojna država. V stoletjih, ki so sledila, sicer najdemo slovenske diplomate med omikanimi in izobraženimi ljudmi plemiškega ali celo kmečkega rodu na evropskih dvorih ali pri občasnih poslanstvih po dvorih tedanje Evrope, od Danske, Švice, Španije, Češke, Madžarske, Italije, Poljske, Turčije, Rusije, Vatikana, Prusije in številnih nemških kneževin, Portugalske, Kitajske, pozneje celo v ZDA, Kanadi, Egiptu in Južni Afriki. Ti diplomati so bili prenašalci spoznanj o državotvornosti, o potrebi po odpiranju v svet in mednarodnem sodelovanju. Vse te izkušnje je bilo treba združiti, a ker so bile pomanjkljive, jim je bilo treba dodati lastne zamisli in pritegniti vse, ki so lahko kakor koli pomagali pri uresničitvi takratne najpomembnejše naloge boja za mednarodno priznanje Slovenije kot države, saj si brez priznanja mednarodne skupnosti tudi samostojnosti ne bi bilo mogoče prav zamisliti.

Ob tem, ko je postajalo vse jasneje, da v jugoslovanski federaciji ne bo mogoče doseči soglasja za spremembe, so v prvi demokratični vladi Republike Slovenije začele nastajati zasnove prihodnje zunanjepolitične usmeritve. Eno prvih tveganih dejanj je bilo imenovanje oseb, ki so bile pooblaščene, da v polni meri predstavljajo republiko Slovenijo. Treba je bilo ustvariti čim bolj razvejano mrežo mednarodnih povezav, ki se je začela pri sosednjih državah in se širila k državam z odločilnim vplivom v mednarodnih odnosih. Slovenska zunanjepolitična prednostna naloga, namenjena intenzivnemu vključevanju v evropski prostor, se je že pol leta po slovenski razglasitvi neodvisnosti obrestovala s priznanjem mednarodnopravne subjektivitete Sloveniji držav članic Evropske skupnosti in nekaterih drugih evropskih držav. Odprla so se vrata za priznanja, ki so se začela zgrinjati z vseh koncev sveta.

Slovenija je že aprila 1991 dobila Zakon o zunanjih zadevah, ki je v poznejših letih doživel več dopolnitev. Z zakonom je urejeno, da zunanjo politiko določa državni zbor, izvaja pa jo zunanje ministrstvo.

Konec leta 1991 je imela Slovenija že osem predstavništev Republike Slovenije, štiri skupna predstavništva vlade in podjetij, enega pooblaščenca vlade in več kot deset posebnih svetovalcev ministra za zunanje zadeve. Slovenska zunanja politika in njena prizadevanja so bila obenem usmerjena tudi v vključevanje Slovenije v evroatlantske politične, gospodarske in varnostne povezave ter v politične in gospodarske večstranske organizacije na čelu z OZN, v kateri je 22. maja 1992 Republika Slovenija postala njena 176. država članica.

S članstvom v OZN je slovenska diplomacija, ki se zavzema za učinkovit multilateralizem, pridobila veliko več od samega priznanja lastne državnosti. Dobila je tudi možnost za utrjevanje ciljev in načel v mednarodnih odnosih, ki so ključna za ohranitev slovenske suverenosti in po zaslugi načela o enaki suverenosti držav tudi možnost za neposredno izrekanje o vseh ključnih vprašanjih, ki zadevajo mednarodno skupnost in njeno varnost. 

Dosledno zavezana tem načelom in vrednotam je samo šest let po sprejemu v članstvo kot nestalna članica Varnostnega sveta (1998–1999) sprejela nase soodgovornost za svetovna dogajanja in prevzemala najodgovornejše naloge, od predsedovanja VS do sodelovanja v različnih odborih in pri nalogah. Še danes je deležna širokega odobravanja njena uresničena pobuda za ustanovitev mednarodnega sklada za razminiranje, ki prispeva k miru in stabilnosti na kriznih območjih in neposredno rešuje življenja prebivalcev na od vojnih viher prizadetih območjih.

Leta 2003 je slovenska zunanja politika dobila visoko priznanje domače javnosti, ko je vstop Slovenije v EU in NATO referendumsko podprlo skoraj 90 odstotkov volivcev. Slovenska zunanja politika je enega svojih najpomembnejših zunanjepolitičnih ciljev, ki si jih je zastavila ob osamosvojitvi – članstvo v NATO, izpolnila leta 2004 v drugem krogu širitve Severnoatlantskega zavezništva. Ker pa je istega leta postala tudi polnopravna članica EU, je s pridružitvijo skupini demokratičnih držav uspešno dokončala vse najpomembnejše politične in gospodarske procese, ki si jih je zastavila ob osamosvojitvi. Samo štiri leta pozneje je Slovenija kot prva med novimi članicami Evropske unije v prvi polovici leta 2008 prevzela predsedovanje Svetu EU. Slovensko predsedovanje Svetu EU so zaznamovale tri prednostne naloge: medkulturni dialog, Zahodni Balkan in ratifikacija Lizbonske pogodbe, spoprijemalo pa se je med drugim tudi z izzivi podnebnih sprememb in njihovo povezavo z energetiko. Te odgovorne naloge so zahtevale vsestransko zavzetost vseh zmogljivosti slovenskega zunanjepolitičnega aparata. Slovenija pa je takrat že imela za seboj izkušnje kot nestalna članica VS ZN kot predsedujoča OVSE (2006) in različnim mednarodnim organizacijam, med drugim Mreži za človekovo varnost (2006) ali pa Svetu guvernerjev Mednarodne agencije za atomsko energijo (2006/2007). Leta 2009 je uspešno pol leta predsedovala tudi Svetu Evrope, najstarejši vseevropski mednarodni organizaciji, kamor je bila sicer sprejeta leta1993 kot prva od nekdanjih jugoslovanskih republik.

Članstvu v WTO (1995) je Slovenija v preteklem letu dodala tudi članstvo v OECD, gospodarska diplomacija pa se je uvrstila med najpomembnejše prednostne naloge slovenske zunanje politike. Dejavno se ukvarja z aktualnimi vprašanji multilateralizma, z vprašanji sistema kolektivne varnosti in reform OZN, z gospodarskimi in socialnimi spremembami današnjega časa, s človekovimi pravicami, z razvojnimi vprašanji, podnebnimi in okoljskimi spremembami, varnostjo, energijo in drugimi perečimi vprašanji svetovne skupnosti. Že zelo zgodaj je v slovenski zunanji politiki svoje pomembno mesto dobila razvojna pomoč, ki se iz leta v leto krepi. V izzivov polnem obdobju 2007–2010 je bila Slovenija članica Sveta za človekove pravice ZN, dejavna je v številnih svetih, komisijah in odborih: UNDP/UNFPA, UNHCR, UNICEF, UNDEF, UNIFEM, Komisiji za trajnostni razvoj, Komisiji za mednarodno pravo, v Odboru za odpravo diskriminacije žensk, Odboru za pravice invalidov in drugod. Kot članica Mreže za človekovo varnost in Skupine prijateljev človekove varnosti Slovenija predano spodbuja pravico ljudi, da živijo brez strahu, pomanjkanja in dostojanstveno ter imajo enake možnosti uživati vse svoje pravice. Več kot 5000 slovenskih pripadnikov mirovnih sil pa je do zdaj sodelovalo pri operacijah po vsem svetu, med drugim v Afganistanu, Albaniji, Bosni in Hercegovini, na Cipru, v Čadu, Demokratični republiki Kongo, Iraku, na Kosovu, v Libanonu, Makedoniji, Sudanu, Siriji in Vzhodnem Timorju. Ker se Slovenija uvršča tudi med sredozemske države, je v Sloveniji ustanovila  Evrosredozemsko univerzo (EMUNI), da bi z njo spodbudila dialog med mladimi in znanstveniki v Sredozemlju.