"Delali smo z navdušenjem in z zagnanostjo. To so bili pionirski časi. "

Koncem januarja,  po nestrpnem čakanju na imenovanje,  sem se spet vrnil v Bonn, tokrat kot veleposlanik Republike Slovenije, ki  jo je EU priznala 15. januarja. Ob predaji akreditivov mi je predsednik Richard von Weiszaecker dejal, da se mu je prvič v njegovi karieri zgodilo, da isti človek predaja akreditive za dve različni državi. Odvrnil sem mu, da živimo v času nenavadnih zgodovinskih obratov. Pred leti ni bilo mogoče verjeti, da se bosta Nemčiji združili, danes je pa to ena država. Minister Genscher pa se je, značilno zanj režal, rekoč: »Vedel sem, da se boste vrnili!«. Sprejet sem bil s simpatijo, znanci v diplomatskem zboru so mi pomagali, saj je bilo treba vzpostaviti diplomatsko predstavništvo, poiskati prostore za veleposlaništvo in rezidenco, vse opremiti in ob tem normalno delovati.

S soprogo Darjo sva se naselila v cenenem hotelu (Dahl v Niederbachemu). Blok in svinčnik je bila vsa takratna  moja oprema. V Mehlemu (del Bad Godesberga pri Bonnu) je že deloval spretni Zupanc. Našel je prostore za veleposlaništvo tik ob Renu, kmalu smo našli tudi hišo, v katero sva  se z ženo vselila 26.2., saj je postalo bivanje v hotelski sobi nevzdržno in nepraktično za diplomatsko delovanje. Hiša v Niederbachemu je imela vrsto pomanjkljivosti, od katerih je bilo stanovanje lastnice v isti hiši  ena največjih. Kupili smo pisarniško opremo in postopoma vzpostavili delujoče  veleposlaništvo, iz Ljubljane je pričela prihajati oprema za rezidenco, ki smo jo deloma opremili tudi z lokalno kupljenim pohištvom. Večino fizičnega dela smo opravili sami, ta čas so mi prav prišla moja ročna znanja. Delali smo z velikim navdušenjem in zagnanostjo.  To je bil res pionirski čas. Ves ta čas je seveda moralo vzporedno potekati  intenzivno delo veleposlaništva. Mimo stalnih stikov z nemškimi politiki in kolegi v diplomatskem zboru sem imel vrsto nastopov v medijih, predavanj v društvih in seveda tudi stikov z našimi izseljenci. Pogosto je bilo treba  poleg potovanj v različne dele Nemčije potovati tudi v 135 km oddaljeni Frankfurt, da bi na letališču sprejel  oz. pospremil potujoče slovenske politike.

Sredi aprila so iz Ljubljane prispele tudi slike, ki jih je veleposlaništvu posodila Mestna galerija. Njen ravnatelj, moj dobri znanec  Aleksander Bassin, jih je izbral kot prerez skozi slovensko sodobno likovno ustvarjalnost in mi tudi fizično pomagal postaviti razstavo v prostorih veleposlaništva.  Razstava naj bi popestrila sprejem ob otvoritvi novega veleposlaništva. To smo zagnano, vendar nepremišljeno napovedali za 28. April. Minister Rupel, ki je ta čas intenzivno potoval, je bil zaradi tega precej nejevoljen, saj je želel  biti prisoten na otvoritvi. A za premik datuma otvoritve je bilo že prepozno. Slovenska zastava je zavihrala ta dan pred veleposlaništvom, sprejem je uspel in delo je steklo v novih prostorih.

Več ›

»Ob mrtvih in ranjenih mi je bilo tisti večer jasno, da je Jugoslavija tudi v najohlapnejši obliki umrla. Poti nazaj ni bilo več.«

… Ko sem se vračal od mostu proti domu, nas je nizko in izzivalno preletel helikopter JA. Zavrela mi je kri zaradi vsega, kar se nam je dogajalo na lastni zemlji. Bilo je očitno, da gre zares. V hipu sem sklenil, da se moram pridružiti našemu oboroženemu odporu. Med trzinskimi hišami, nedaleč od obstale jugoslovanske oklepne kolone, sem opazil pripadnike naše TO. Mrzlično sem razmišljal, kje bi bil najkoristnejši. Odločitev ni bila težka. Na cestah so bile barikade, vendar mi je s prepolnim vlakom kamničanom uspelo priti v Ljubljano. Ob 7.30 sem se javil ministru dr. Ruplu oziroma Republiškemu komiteju za mednarodno sodelovanje (RKMS). Z Zvonetom Draganom, Ivom Vajglom, Mitjem Štrukljem, Andrejem Logarjem in drugimi povratniki iz Beograda smo se zbrali v pisarni generalnega sekretarja Matjaža Kovačiča. Tega jutra smo se tudi uradno vključili v delo RKMS.

Z Draganom in Vajglom naj bi se še tisto dopoldne z avtom  po nalogu slovenskega predsedstva poskušali prebiti  v Beograd. V imenu Slovenije naj bi vzpostavili zvezo s tamkajšnjimi tujimi veleposlaništvi. Razmere so se čez dan poslabšale. Prevladalo je mnenje, da bi bila naša misija preveč tvegana. Pot v Beograd je bila prestavljena. Ostal sem na RKMS in poskušal biti kar se da koristen. Vključil sem se v številne telefonske pogovore s tujimi funkcionarji in novinarji. Sestavljal sem razna obvestila in razglase za tujino o položaju pri nas …

So dogodki, ki si jih človek zapomni za vse življenje. Jaz si bom zapomnil spopad med slovensko TO in JA le nekaj metrov od domače hiše. Nikoli ne bom pozabil tiste grozljive tišine, ki je zavladala, ko se je enota JA vdala. Ljudje kar niso mogli dojeti, da je šlo za spopad z vojsko, ki je bila še pred kratkim ljudska in tudi naša. Zdaj pa je sejala smrt po naših ulicah in vrtovih. Ob mrtvih in ranjenih mi je bilo tisti večer jasno, da je Jugoslavija tudi v najohlapnejši obliki umrla. Poti nazaj ni bilo več.

Naslednji dan je zunanji minister dr. Rupel zveznemu sekretarju za zunanje zadeve Budimirju Lončarju poslal pismo, s katerim ga je obvestil, da je Slovenija odpoklicala svoje ljudi iz ZSZZ.

Več ›

»Mednarodno priznanje je bilo veliko veselje, olajšanje in čast.«

Ko se je tistega oktobra iztekel trimesečni moratorij, je bilo jasno, da je slovenska osamosvojitev nezaustavljiv proces, ki bo kmalu mednarodno pravno priznan. Slovenski diplomati, ki so še delali po jugoslovanskih diplomatskih predstavništvih in konzulatih v tujini, so se začeli vračati domov, v slovensko diplomacijo. Generalni konzul je izkoristil letni dopust in odšel na daljši obisk k hčerki v ZDA, Irena Zdovc se je vrnila v Ljubljano, jaz pa sem dobil navodilo, sicer samo ustno, naj ostanem v Celovcu, dokler bo le mogoče in varno. Drugi zaposleni na konzulatu so sprejeli to dejstvo, saj je bilo očitno, da smo bili za Beograd, kar se političnega pomena tiče, pozabljeni. Vzdušje je bilo še napeto, vendar sem imel vtis, da je najhujša nevarnost mimo. V začetku decembra smo prejeli šifrirano obvestilo, da je jugoslovanska vlada sprejela sklep o zaprtju več veleposlaništev v odročnih državah in nekaj konzulatov, med drugim tudi celovškega. Ta je bil verjetno na seznamu zato, ker je bil jugoslovanska last in je obstajala bojazen, da bi ga Slovenija ob pričakovanem bližnjem priznanju enostavno fizično zavzela.

Tako možnost smo takrat v ozadju tudi preverjali. Sprejeta je bila odločitev, da se bo ravnalo v skladu z mednarodnim pravom, saj moramo pokazati, da kot novonastajajoča država priznavamo in spoštujemo vladavino prava. Konec meseca je prišla skupina iz Beograda, pospravila dokumentacijo in arhive (nekaj gradiva mi je uspelo uničiti) ter vse skupaj odpeljala. Stavba generalnega konzulata in celotna nepremičnina (velik vrt in dvorišče) je bila zaprta in zapečatena, ključi pa izročeni mestni upravi, ki je prevzela skrb za vzdrževanje in varovanje do dokončne razrešitve. Jugoslovanski generalni konzul iz Gradca, ki je bil prisoten pri zapiranju, me je povabil, naj se mu pridružim v službi pri njem in da bo uredil vse potrebno v Beogradu. Dejal sem mu, da bom razmislil, nekako sem si moral kupiti čas …

Mednarodno priznanje je bilo veliko veselje, olajšanje in čast. Z vseh strani sem prejemal čestitke in plošča se je obrnila, če se izrazim s prispodobo. Ponovno sem bil v večtirnem delovnem ritmu: opravljal sem nastopne obiske kot predstavnik nove države, čeprav moj status še ni bil popolnoma jasen. Na pogovoru v Ljubljani pri Matjažu Jančarju, ki je vodil sektor za sosednje države, sva ugotavljala, kako moj status rešiti pravno. Konzulata v Celovcu še nismo imeli, le veleposlaništvo na Dunaju. Po pogovorih z nemškim vicekonzulom v Celovcu in dodatnih pogovorih je slovenska vlada vmes odprla v Celovcu generalni konzulat, ki ga je vodil častni konzul koroški Slovenec Karel Smolle, pred tem sicer med prvimi slovenskimi pooblaščenci v tujini, ki jih je imenovala Demosova vlada. Postal sem vicekonzul na konzulatu, dejansko edini zaposleni, za vse delo. Pozneje ko je bil imenovan tudi generalni konzul, sem postal konzul. Po dogovoru z ministrstvom sem začel iskati prostore za konzulat in jih našel na Bahnhofstrasse 22 A v drugem nadstropju, v središču mesta. Uradno smo se vselili vanje junija pred državnim praznikom. Skratka, vzdušje je bilo zanosno, delovno in zelo živahno …

Več ›

 

Objavljeno v februarski reviji Sinfo.