November 2011

Da je v Sloveniji kultura tako trdno usidrana v narodovo zavest  - konec koncev smo edina država, ki  kulturo proslavlja z državnim praznikom, himno pa izpisuje največji slovenski pesnik dr. France Prešeren – velja pripisati  dejstvu, da je bila pri nas kultura dojeta in živeta širše kot pri drugih narodih: ustvarjala je samosvojost in odpornost znotraj tujih gospodarskih in političnih sistemov in obenem bila trdna podlaga za duhovni in materialni napredek Slovencev.
 
Položaj slovenske kulture je zagotovo  specifičen; če se je pri večjih evropskih narodih  kultura oblikovala vzporedno s politično in gospodarsko močjo nacije in se  iz nje tudi deloma napajala,  je kultura  pri Slovencih od vsega začetka v njenem središču; nacija je nastajala prav iz temeljev, ki jih je tlakovala kultura. Pomembno je, da se  je identiteta slovenskega naroda potrjevala s kulturo tudi po osamosvojitvi, ko se je realizirala realna politična moč, ki je bila v preteklosti  zaradi zgodovinske pogojenosti odsotna.

Ko smo pred dvajsetimi leti prekinili bivanje znotraj večnacionalnih republik je kazalo, da nas bo izguba širokega jugoslovanskega referenčnega polja potisnila v osamo ali pa pahnila v globalizacijske trende in šablone za nas nove evropske skupnosti. Toda do tovrstnega »reza« ni prišlo iz več razlogov: sam proces osamosvojitve se je medil, razvijal in levil z močno vlogo  razumnikov, intelektualcev, ustvarjalcev, pisateljev in alternativnih gibanj, ki so osmišljali drugačno družbeno stvarnost prej, preden se je formalna odcepitev zgodila.  Poleg tega je imela kultura dobro podlago v dinamičnosti, izzivalnosti, trdnosti duha, v vezanosti na jezik in besedo, kar vse  ni dopuščalo, da bi postali inertna, introvertirana in zaspana družba.

Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo se niso spremenili le horizonti, pač pa tudi temelji za načelni pogovor o razvijanju institucionaliziranih in neinstitucionaliziranih oblik kulturnih dejavnosti na Slovenskem. A priznati je treba, da nam ti temelji niso bili tuji, saj smo bili – tudi zaradi geografske lege – trdno vpeti v srednje evropski  in  mediteranski prostor. A ne glede na to: po vstopu v EU slovenski jezik, recimo, je  bil deležen še trdnejše pozornosti. Ne le zato, ker je postal uradno veljaven in enakopraven drugim, temveč tudi zato, ker je smo vse bolj čutili, ga njegova majhnost lahko ogroža. Majhen narod je vedno bolj ranljiv kot so večji oziroma tisti, ki imajo dolgo tradicijo demokracije. A na tej točki velja pripomniti, da ima Slovenija na drugi strani pomembno tradicijo socialne kohezivnosti in liberalnih vrednot. Konec koncev je bila jugoslovanska ustava ena prvih, ki je priznavala pravico do svobodne odločitve o rojstvu otrok in pravico enake obravnave zakonske in izven zakonske skupnosti, kulturo pa je zapisala visoko med prioritete.

Zagotovo je  naša majhnost – gledano iz vidika omejene kritične mase in gospodarskih potencialov – pri kulturnem utripu pomemben dejavnik, ki se mnogokrat izrisuje kot priložnost. Na eni strani je trženje kulturnih dobrin težje, po drugi strani nas to sili v odločnejše prodiranje v svet oziroma v ohranjanje stabilnega proračuna za kulturo. Resda ne gre za evropsko priporočljiv delež 3% državnega proračuna, gre pa za ogromen delež populacije, ki se ukvarja z umetnostjo oziroma, ki jo sprejema. Ne le v t.i. elitnih krogih, temveč tudi na nivoju ljubiteljstva in alternativnih (neinstitucionalnih) skupin. Zanimivo je, da je kultura v letih recesije imela enega največjih proračunov, da nismo zaprli nobene kulturne inštitucije – obratno, še širili smo jih – in, da se je ustvarjalnost s svojim kreativnim potencialom bolj kot kdajkoli prej povezovala z drugimi resorji – npr. gospodarstvom, znanostjo, zunanjimi zadevami itd.

Kdor obišče Slovenijo bo brezpogojno zatrdil, da imamo kljub majhnosti vse, kar imajo veliki. Še več, če pogledamo npr. slovenske knjižnice, ki ne domujejo zgolj v glavnih slovenskih mestih, temveč s smelimi arhitekturnimi rešitvami mrežijo celo Slovenijo, lahko zadovoljno trdimo, da smo izjemen narod, ki rad posega po knjigi. To se je potrdilo tudi lani, ko je bila Ljubljana svetovna prestolnica knjige. Bila je  deseta prestolnica po vrsti, za nas pa ni nepomembno tudi to, da jo je Generalna konferenca Unesca potrdila ravno v letu, ko smo praznovali 500-letnico rojstva Primoža Trubarja, pisca prve slovenske knjige in utemeljitelja slovenskega knjižnega jezika. Smo država, ki se rada pohvali, da izide več kot štiri tisoč knjižnih naslovov in smo v samem vrhu izdanih knjig na število prebivalcev, saj višji delež dosegata le še Finska in Islandija. Če k temu dodamo še več kot 1800 založnikov ter osemnajst književnih festivalov, od katerih sta Vilenica in Medana mednarodna, se res ni bati, da knjiga pri nas ne bo preživela.

Te dni bo v Ljubljani odprl vrata nov Muzej sodobne umetnosti (MSUM), ki bo širil možnosti predstavitve novejše likovne umetnosti znotraj t.i. »muzejske četrti«, sploh z zbirko Arteast 2000+.  V Sloveniji imajo takorekoč vse pokrajine (regije) svoje muzeje, arhive in galerije. Največja koncentracija je seveda v Ljubljani, kjer imamo v svetu in Evropi prepoznano Moderno galerijo, Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO), Narodno galerijo in  močno grafično tradicijo (Mednarodni grafični bienale). A nov muzej sodobne umetnosti je zanimiv tudi zato, ker zaključuje dolgoletno poosamosvojitveno gradnjo kulturnih inštitucij na prostoru, kjer so bile nekoč vojašnice. Gre za simbolno sporočilo, da se je po umiku JLA iz Slovenije »vojaški poligon« predal v roke kulture.

Vsako leto v novembru poteka v Ljubljani Mednarodni filmski festival  LIFFE, ki ima tako množični odziv, da so takorekoč vse projekcije razprodane. Želeli bi si, da bi bilo na festivalu tudi več slovenskih filmov, saj naša filmska produkcija po obsegu težko konkurira tuji. A vendarle so naši filmi prejeli lani v tujini več kot tristo nagrad in tudi domače občinstvo je vse bolj navdušeno nad lastno produkcijo (mladinski film »Gremo mi po svoje« režiserja Mihe Hočevarja si je tako ogledalo približno dvesto tisoč ljudi, kar je za dvemilijonski narod izjemno lepa številka). Dominacija komercialnega filma v kinematografih namreč usmerja okus publike, ki gre v smer spektakelskih »kolosalov«, zato je več kot pomembno, da Slovenija skrbi tudi za art kino mrežo in za digitalizacijo zgodovine filmskih podob. Zanimivo je, da smo z osamosvojitvijo dobili najmanjšo in najmlajšo Kinoteko, saj je tako rekoč ves filmski fond, ki je nastajal v nekdanji skupni državi, ostal v Beogradu. Začeli smo iz nič, danes pa imamo prekrasen Muzej filmskih igralcev v Divači, poimenovan po prvi fatalni Slovenki Iti Rini, ki je leta 1929 zaslovela v eterični in erotični vlogi v filmu Erotikon Gustava Machatyja. Slovenska Kinoteka pa se je v evropskem in domačem okolju utrdila kot izjemna zakladnica filmov, ki še posebej skrbi za osveščanje mladih in vse bolj ustvarjalnih ljudi.

V našo varno, zeleno in srčno državo prihaja iz dneva v dan več turistov. Ne zgolj tistih, ki jih fascinira pestrost naše krajine in dejstvo, da se lahko v par urah preseliš iz snega na toplo, iz gora na morje in iz svežega na odprto. Temveč tudi tistih, ki si v tem raznolikem in s kulturno   dediščino bogato prepletenem okolju želijo ogledati izjemne stvaritve arhitekta Jožeta Plečnika. Pa ne le njega: sodobna slovenska arhitektura hodi ob bok evropski. Resda ne z zamahom, ki bi ga poganjala velika kapitalska moč – ta manjka predvsem pri obnovi številnih gradov – a vendarle z občutljivo, okolju prijazno in tudi drzno arhitekturno kreativnostjo.

Prostor mi narekuje, da se ustavim a hkrati tudi opozorim na še vsa tista polja, ki jih v zapisanem nisem izpostavila – od gledališča, glasbe do novih intermedijskih praks in kreativnih industrij. Priložnost, da jih bolje spoznate bo kmalu: Slovenija oziroma Maribor s partnerskimi občinami je tik pred otvoritvijo Evropske prestolnice kulture, ki bo zagotovo pokazala vse to, kar se v našem prostoru dobrega in zanimivega dogaja.

Besedilo: Majda Širca Ravnikar, nekdanja poslanka DZ in nekdanja ministrica za kulturo;objavljeno v reviji Sinfo, november 2011

Fotografije: arhiv Urada vlade za komuniciranje