Konec junija leta 1991, v tistih usodnih desetih dnevih vojne, ste nas po televiziji redno, tudi večkrat dnevno, obveščali o tem, kaj se dogaja v vojni Slovenije s silami JLA. Večini Slovencev ste bili edina vez s takratnimi dogodki. Kako se jih spominjate?

J. Kacin: Zagotovo kot enkratne, brez primere v narodovi zgodovini in težko ponovljive... Res je, mediji so pri razkrivanju razmer v takratni Jugoslaviji odigrali eno ključnih vlog. Na takratnem Sekretariatu za informiranje, ki sem ga vodil od aprila leta 1991, smo se zavedali, da je uspeh osamosvojitvenih procesov mogoč le, če bomo uspeli slovensko zgodbo uspešno »prodati« javnosti, tako domači kot tuji. Slovenske tiskovne agencije takrat še ni bilo, zato smo se te naloge lotili na sekretariatu. Ni bilo namreč mogoče računati, da bi takratna edina naša tiskovna agencija Tanjug poročala popolnoma objektivno. Jasno je bilo, da se v proces osamosvojitve ne moremo podati s Tanjugovo agencijo, zato smo želeli ustanoviti Slovensko tiskovno agencijo. Država je zagotovila denar, kadre in agencija je, čeprav je bilo na voljo zelo malo časa, začela delovati en teden pred osamosvojitvijo. Z zadovoljstvom lahko rečem, da je bilo v kratkem času vzpostavljeno zelo dobro sodelovanje s širokim krogom novinarjev iz pomembnih medijskih hiš.

Vaš nastop je bil nedvomno zelo svojevrsten, pripisali so vam prepričljivost, spontanost in neposrednost, s katero da ste prepričali svetovno javnost. Prek medijev ste sporočali, da si Slovenija samostojnost več kot zasluži. Po mnenju številnih je bila medijska bitka dobljena briljantno in vojna je bila tako, zahvaljujoč prav odzivnosti, sporočilnosti in profesionalnosti medijev, v celoti dobljena. Se strinjate s tako oceno?

J. Kacin: Seveda se strinjam. Že pred prevzemom funkcije sekretarja za informiranje sem se kar veliko ukvarjal z mediji in nasploh komuniciranjem, bil sem občasni sodelavec nacionalne TV hiše, veliko sem tudi predaval po raznih šolah, tudi v učnem centru za obrambo v Poljčah. Kot obramboslovec pa sem o JLA vedel veliko, morda več kot drugi…Vse to je seveda pripomoglo k moji prepričljivosti, spontanosti in neposrednosti poročanja. Z mojimi medijskimi izkušnjami sem seveda dobro vedel, kaj pomenijo vizualni učinki,javni nastopi so bili podrejeni TV mediju, bolj kot tiskanim medijem. Po televiziji so ljudje doma in po svetu lahko videli, kaj se dogaja pri nas. Kljub res hudim in težkim trenutkom sem na tiskovnih konferencah nastopal umirjeno. Gledalci me nikoli niso videli v uniformi, vedno sem nastopil kot vladni uradni govorec. Izogibal sem se čustvenim izjavam, skrajno sem se trudil, da se nihče ne bi počutil zapostavljenega ali odrinjenega. Delal sem v dobro vseh državljanov, skratka, nadpolitično. Nisem hotel prizadeti nacionalnih, verskih, kulturnih, spolnih ali drugih občutljivih opredelitev, moja naloga je skratka bila: čim bolj prepričljivo prodati zgodbo o Davidu in Goljatu. Ko me je neka novinarka vprašala, koliko žrtev je v vojni, sem pojasnil, da bo podatke posredoval Rdeči križ, saj mi kot država nismo navajali števila žrtev. V primerjavi z nastopi generala Blagoje Ađića, ki je strogo uniformiran suhoparno momljal v brado, je bil naš nastop drugačen– mladosten, svež, prepričljiv….

…originalen. Mediji so pisali: Slovenci so pokazali, kako se vodi informativna vojna na partizanski način s popolno koordinacijo medijev. Slovenci so dobili vojno zaradi zmage v medijski vojni, z izbranimi besedami in tonom sporočil so izkoristili prednosti vseh situacij….

J. Kacin: ... Res so tako pisali. Pred mediji sem govoril umirjeno tudi zato, da sem pomirjal pripadnike TO in Policije v rovih, civilne zaščite, pomiriti je bilo treba tudi njihove družine. Naše ključno sporočilo pa je bilo, da mi nismo šli v vojno zato, ker smo si jo želeli ali zato, da bi v njej zmagali, ampak da bi sovražnosti čim prej prenehale. Če namreč prekineš sovražnosti, se začneš pogajati. Ko se začneš pogajati, postaneš partner… do takrat si zgolj objekt napada. Ko se pogajaš postaneš subjekt dogovarjanja. S tem, ko smo prekinili sovražnosti, smo postali priznani politični subjekt…

To obdobje je zelo povezano s prvimi demokratičnimi volitvami in z globokimi političnimi spremembami, vsestranskim zorenjem slovenske družbe, ki je zahtevala drugačen pogled na prihodnost, hotela in želela je več prihodnosti in manj preteklosti in priseganja na zgodovino.  

J. Kacin: Popolnoma jasno je bilo, da je bilo zaklinjanja na Tita že zdavnaj vse manj, vedno več je bilo klicev po razumu in po demokraciji. Slovenija enostavno ni več hotela prenašati zvezne oblasti, zlasti srbske politike, ki je skušala s pomočjo Črne gore, Kosova in Vojvodine doseči blokado kakršnihkoli sprememb, ki bi pomenile demokratizacijo in uvajanje tržnega gospodarstva. To je bil čas, ko so se začeli uresničevati retrogradni procesi s preganjanjem »foteljašev« in nastavljanjem primernejšega političnega vodstva po republikah. Postalo je jasno, da država, v kateri smo živeli, nima posebne perspektive. Postopoma se je pokazalo, da se spremembe v Jugoslaviji ne bodo zgodile na miren način poti. V tistem času sem na obrambnem ministrstvu prevzel vlogo namestnika sekretarja za obrambo. Prelomni trenutki za moje delo v medijih pa so se zgodili takrat, ko je JLA s svojimi specialci vdrla na sedež republiškega štaba teritorialne obrambe in pripeljale generala Hočevarja, poveljnika TO. Postalo je jasno, da vojska to razume kot notranjo zadevo in da so takšni posegi mogoči tudi v prihodnje. Druga prelomnica je čas referenduma in priprav nanj, ko smo v Kočevski reki predstavili zametke slovenske vojske in novo orožje. Poskrbel sem, da je oblast v Beogradu dobila sporočila o tem, da imamo svoje orožje, ki ga nameravamo, če bo potrebno, uporabiti za lastno obrambo. Ljudem smo začeli sporočati, da so stvari dozorele in da obramba Slovenije ni več nemogoča in tvegana stvar.

Odločitev, da je takratna republiška oblast 23. decembra leta 1990 izvedla plebiscit, je bila torej rezultat sosledja vrste dogodkov. To je bila zgodovinska priložnost Slovencev, da povejo, kako si predstavljajo svojo prihodnost. Praktično soglasna podpora državljanov osamosvojitvenim procesom pa je povzročila, da so postale razmere v Jugoslaviji bolj negotove kot kdajkoli prej.

J. Kacin: Plebiscit je pomenil točko, po kateri ni bilo več vrnitve. Na referendumu se je pokazalo, da smo plebiscitarno za novo, boljšo, samostojno pot. Ne verjamem, da je kdorkoli od Slovencev pričakoval, da bo referendum izglasovan s tako prepričljivo večino. Presenetljivo je bilo, da so celo mnogi Neslovenci glasovali za osamosvojitev. Izjemno ugoden izid plebiscita in soglasna podpora državljanov osamosvojitvi Slovenije sta povzročila, da je postal položaj v Jugoslaviji še bolj negotov kot kdajkoli prej. Izid plebiscita je bil začetek najtežjega obdobja osamosvajanja - priprave na razglasitev neodvisne Slovenije. Zakon o plebiscitu je namreč določal šestmesečni rok za uveljavitev izražene volje državljanov. S tem so se začele intenzivne priprave za osamosvajanje tudi na medijskem področju.

Res niste pričakovali tako prepričljivega izida?

J. Kacin: Ne. Ko so se začele razprave o predlogih za referendum, so nam številni očitali, da smo neodgovorni in nas spraševali, če sploh vemo, v kaj se spuščamo. Ko smo odločili, da referendum vendarle bo, se je pojavilo vprašanje, s kakšno večino bo izglasovan. Postavili smo si visok cilj: ali dve tretjini ali nič. Da bo podpora kar 90-odstotna, ne, tega si pa niti v sanjah nismo predstavljali.

Kakšno je bilo v tistih prelomnih trenutkih vaše delo?

J. Kacin: Kot namestnika sekretarja za obrambo me je od takrat, ko je JLA vdrla v republiški štab TO, preganjala misel, da bo JLA prej ali slej zasegla tudi slovensko RTV. Zato sem se ukvarjal s tem, kako zavod RTV Slovenija zaščititi, da bi lahko še naprej deloval kot sistem, ki bi omogočal seznanjanje javnost z dogodki. Vse reportažne avtomobile in drugo tehnično opremo so prestavili na lokacije, kjer bi bila oprema, če bi prišlo do posega sil JLA, varna. Zaradi možnosti srbskega preglasovanja je namreč v zraku ves čas visela grožnja, da bo predsedstvo razglasilo izredne razmere in z vojaškim posegom poskusilo zrušiti demokratično izvoljeno oblast v Sloveniji in na Hrvaškem. Začele so se najbolj intenzivne priprave na osamosvojitev Slovenije. Časa je bilo malo in delo je moralo potekati usklajeno.

... kar je bil verjetno ključni razlog, da vas je takratna vlada aprila leta 1991 imenovala za sekretarja za informiranje?

J. Kacin: Tako je. Delo sem prevzel le dva meseca pred osamosvojitvijo. Dan razglasitve samostojne Slovenije se je hitro bližal in treba je bilo izpeljati vse potrebno tudi na medijskem področju, pri čemer sta bili ključni nalogi vzpostavitev slovenske tiskovne agencije in obsežne promocijske dejavnosti ob razglasitvi neodvisnosti. Korenito smo se lotili tudi sodelovanja z domačimi mediji, zlasti elektronskimi – ti so bili zaradi svoje narave/hitre odzivnosti najpomembnejši.

Z vašim prihodom na sekretariat za informiranje so se začele stvari razvijati precej hitreje ...

J. Kacin: Seveda, v tistih usodnih dneh je bil pomemben prav vsak dan. Pomembno je bilo, da so državljani dobili zagotovila, da je Slovenija zares pripravljena na osamosvojitev. Novinarje je najbolj zanimalo, kako bo potekalo gospodarsko osamosvajanje, kakšni bodo gospodarski odnosi s tujino, kako bo s preskrbo prebivalstva, obrambna vprašanja, varnost itd…Še posebej veliko novinarjev se je zbralo na tiskovnih konferencah po udeležbi predsednika Kučana na sejah predsedstva SFRJ v Beogradu, čeprav so se včasih začenjale tudi z nekaj urno zamudo. Stalno pa smo se pripravljali tudi na delovanje po najbolj črnem scenariju. Urediti in na novo določiti je bilo treba tudi državne simbole, oblikovati novo zastavo, grb.. V ilustracijo: za šivanje zastave smo imeli na voljo le tri dni. V ospredju našega dela je bila tudi osrednja državna proslava, ki je 26. junija potekala na Trgu republike v Ljubljani. Slovesnost je bila veličastna in nepozabna, takrat se je dejansko zgodila in pisala zgodovina.

»Dovoljene sanje« pa je že naslednje jutro kruto razblinila agresija JLA na Slovenijo. Znašli smo se sredi vojne, na ulicah je bila vojska, tanki, barikade, zapore mejnih prehodov, letališč.

J. Kacin: Tanki so na Primorskem zaropotali že prej, 26. junija, popoldan pa sta nad Ljubljano večkrat zastraševalno preleteli dve vojaški letali.

Kako ste takrat razumeli takšno ravnanje JLA?

J. Kacin: Kot njihovo popolno nemoč. S tanki ljudi vendar ne moreš zastrašiti. Bili so ogorčeni, preklinjali so JLA, ki je položaj presodila popolnoma napačno. Sam sem se ukvarjal s tem, kako speljati svečano zgodbo, da ne bomo prezgodaj povzročili kakšnega incidenta, ki bi še bolj raztogotil oblast v Beogradu. Če bi namreč ukrepali prezgodaj, bi se vse porušilo in celotnega državniškega dogajanja zagotovo ne bi izpeljali tako, kot smo ga. Veste, mene so vedno pošiljali tja, kjer je bilo stanje do konca pregreto in težko, ko se položaj zelo zapletel. Spomnim se izjave na vprašanje, kako razumem prelete. Povedal sem, da gre za preleta v čast novi slovenski državi!

In potem so sledili pogovori na Brionih, kjer se je odločalo o vojni in miru.

J. Kacin: Na Brionih so bili zbrani praktično vsi vodilni politiki z Balkana in Evrope. Mi smo »držali fronto« doma, na Brione so šli pa Milan Kučan, Janez Drnovšek, France Bučar Lojze Peterle, in Dimitrij Rupel. Na svoja pleča so morali prevzeti odločitev, ki ni bila lahka. Ljudje z našega sekretariata so od tam poročali o stališčih slovenske delegacije, med drugim tudi o zapisu govora generala Ađića o grožnjah Sloveniji in o tem, da bi lahko jugoslovanska armada s Slovenijo opravila v 10-ih do 15-ih dneh, saj so bile njene enote pripravljene. Pogovori so bili zelo težki, rezultat pa je bil sprejetje Brionske deklaracije. Tisti, ki jih ni bilo tam, so bili tudi skeptični in krivični do dosežka naše delegacije, zato je bilo treba zelo premišljeno oblikovati ključna sporočila in urednike prepričati, da ne gre za izdajo, ampak da so bili pogovori odločilni za miren in uspešen razplet vojaškega konflikta in osamosvojitvenega procesa.

Vse te informacije smo sporočali iz Cankarjevega doma, kjer smo imeli tiskovno središče, kamor sem redno prihajal kolikor se je le dalo urejen in zbran. Gledljivost smo povečevali tudi tako, da so mi moji sodelavci prinašali informacije kar med konferenco. Tako so bile videti še bolj aktualne in sveže. Ni bilo vprašanja, na katerega novinarji ne bi dobili odgovora. RTV je pri tem nedvomno odigrala zgodovinsko vlogo. Naša vojna je bila dobljena tudi zahvaljujoč odzivnosti, sporočilnosti in profesionalnosti teh medijev.

Tisti časi so bili zvezdni - zagnanost in sodelovanje sta bili stalnici. Kaj pa danes? So te lastnosti še prisotne v javnem delovanju in kako ocenjujete Slovenijo 20 let zatem? Smo lahko ponosni na čas samostojne Slovenije?

J. Kacin: Kot evropski poslanec gledam Slovenijo od znotraj in od zunaj. Od zunaj jo vidim kot relativno uspešno državo blagostanja, ki se je lepo uveljavila na več področjih. Uspešno je predsedovala svetu EU, v gospodarskem smislu ji gre tudi relativno dobro. Trdim, da uradni odstotek nezaposlenosti ne drži. To je le navidezna nezaposlenost, ki jo večajo tisti, ki so na Zavod za zaposlovanje odšli predčasno, da in sedaj čakajo na pogoje za upokojitev, ker jih je strah uveljavitve pokojninske reforme. Imamo zdravo gospodarsko rast. Od znotraj pa jo vidim kot državo, ki se preveč ukvarja sama s seboj, ki je preveč zaprta med svoje doline in ne vidi širšega obzorja, se po nepotrebnem prepušča nemoči, samopomilovanju in brezizhodnosti in premalo išče bolj konstruktivne rešitve. Trdim, da živimo izjemno kvalitetno in uživamo polno varnost in stabilnost. Nekaj ljudi je resda revnih, ampak tistih na robu revščine je malo. Tudi zato, ker si znajo pomagati, saj smo še vedno zelo solidarna družba. Imamo veliko mladih, sposobnih ljudi, ki bi se zaradi svojih sposobnosti lahko zaposlili tudi zunaj Slovenije. Vidim nas kot malega sesalca med velikimi dinozavri, ki se je sposoben obračati hitreje in je gibčnejši. Prav to lastnost bi morala moja dežela in država uporabljati bolj pogosto. Mladim bi torej svetoval naj izkušnje, ki si jih naberejo doma, prenesejo še v tujino in se tudi tam skušajo uveljaviti. Prepričan sem, da bi lahko mladi Sloveniji na ta način pomagali, da bi se gospodarska rast povečala do deset odstotkov. A mi tega ne spodbujamo in doma namesto tega ustvarjamo neko shizofreno vzdušje, ki samo slabi razmere v družbi.

Kako kot poslanec evropskega parlamenta iz vrst LDS vidite EU in Slovenijo v njej?

J. Kacin: Pri delu evropskega poslanca se počutim ustvarjalnega, koristnega, nič omejenega in omejevanega. Delam veliko in zelo učinkovito, delujem v številnih odborih, z svojimi sodelavci pa delam odgovorno, lojalno in z zelo malo ali nič politiziranja. Nisem politično privezan na domače razmere, čeprav ščitim tako slovenske kot evropske interese. Zato sem lahko kritičen tudi do razmer doma. Težko sprejmem razmišljanje, da so za vse, kar je dobrega, zaslužni doma, za vse kar ne gre, pa naj bi bila kriva EU. Ni tako! Nam gre dobro tudi zato, ker imamo evro. Brez njega bi bili veliko šibkejši in še reveži, gospodarstvo bi bilo bolj na kolenih. Nesprejemljivo se mi tudi zdi, da smo edina država na svetu, ki bo izvedla referendum o pokojninski reformi. Politično, predvsem pa politikantsko in kratkovidno preračunljivo nasprotovati pokojninski reformi v takšnih časih, kot so zdaj, pa se mi zdi neodgovorno, neevropsko in skrajno pobalinsko!

Spraševala: Vesna Žarkovič
Fotografije: Mateja J. Potočnik