Slovenska skupna nacionalna identiteta se je od časov, ko je protestant Primož Trubar leta 1550 prvič zapisal besedo Slovenci, razvijala počasi. Šele leta 1843 je nastal pojem Slovenija in leta 1848 prvi nacionalni program, ki so ga spisali tedaj redki slovenski intelektualci. Slovenci so živeli v avstrijskih historičnih deželah, za katere sta bili značilni močna regionalna identiteta in nacionalna mešanost, vzhodni del slovenskega ozemlja pa se je sploh razvijal ločeno v ogrskem delu monarhije in tamkajšnji Slovenci (Prekmurci) so razvili celo svoj knjižni jezik. Habsburška monarhija je Slovencem s šolanjem na nižjih ravneh omogočila, da so se nacionalno ohranili, hkrati pa je preprečevala, da bi dobili politično avtonomijo. Z njenim propadom je večji del slovenskega naroda prišel v jugoslovansko državo, celotni zahodni del, to je tretjina prebivalstva, pod Italijo, severni del (Koroška) pod Avstrijo, vzhodni del pa je bil razdeljen med jugoslovansko in madžarsko državo, pri čemer je Jugoslavija dobila večji del (Prekmurje), madžarska pa manjši del (Porabje). Vse manjšine so bile hitro podvržene asimilaciji, najprej in najhuje Primorci pod fašizmom. V Kraljevini Jugoslaviji so se Slovenci gospodarsko in kulturno okrepili, dobili so tudi univerzo, niso pa dosegli glavnega cilja: politične avtonomije. Z uporom proti nemškim, italijanskim in madžarskim okupatorjem med drugo svetovno vojno se jim je uspelo ohraniti kot narod, dosegli so spremembo zahodne meje in status republike v jugoslovanski socialistični federaciji. Imeli so svojo skupščino (parlament), vlado (izvršni svet), od ustave iz leta 1974 dalje tudi kolektivno republiško predsedstvo, v vseh državnih in republiških ustavah od leta 1946 dalje pa tudi pravico do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve.

Odločitev za popolnoma samostojno državo je dozorela v drugi polovici osemdesetih let in je bila po prvih večstrankarskih volitvah po drugi svetovni vojni spomladi 1990 potrjena na plebiscitu decembra istega leta. Vzrok za tako odločitev je bil nezmožnost Jugoslavije, da se demokratizira, premaga hudo gospodarsko krizo, v katero jo je pripeljal neučinkovit ekonomski in politični socialistični sistem, in da se pridruži tedanji Evropski gospodarski skupnosti, poznejši Evropski skupnosti oz. Evropski uniji. Obenem je pri Slovencih zbledel zgodovinski strah pred Nemci in Italijani. Slovenska osamosvojitev je bila dosežena šele po dolgotrajnih političnih sporih s federacijo in na koncu tudi z uspešnim oboroženim uporom v desetdnevni vojni proti jugoslovanski armadi. Velike sile in tudi Evropska skupnost razpadu Jugoslavije in osamosvojitvi Slovenije niso bile naklonjene, zato je bil boj za mednarodno priznanje trd in sprva zelo negotov, odvisen od številnih mednarodnih okoliščin ob koncu hladne vojne.

Težave ob nastanku slovenske države so bile večplastne. Šlo je za dvojen proces, poleg osamosvojitve tudi za vzpostavitev večstrankarske demokracije in tržnega sistema. Slovenska država je nastala v času, ko so bile naloge klasične nacionalne države že presežene in so, vsaj v Evropi, mnogo svojih nalog že izgubile (obramba, ekonomski in finančni sistem, nacionalne valute, pravni red in človekove pravice …). Zaradi majhnosti so bile šibke tudi njene elite, kar se je hitro pokazalo na vseh področjih. Razumevanje za mlado državo in njene zgodovinske travme je bilo daleč od tistega, kar so politiki in ljudje pričakovali, zato so se ob raznih blokadah pri približevanju Evropski uniji in vstopu v Nato pojavljale frustracije, pa tudi nekakšno prepričanje, da smo lahko samozadostni. Nekritično posnemanje zahodnih držav na eni strani in zavračanje vsega, kar je bilo povezano z nekdanjo Jugoslavijo, sta bili glavni značilnosti prvega desetletja po osamosvojitvi. Močno se še danes tudi pozna, da je bila v zgodovinski nuji, da bi ujeli pravi trenutek za ustanovitev države, demokracija postavljena za nacionalne cilje. Čeprav je Slovenija ob plebiscitni določitvi prebivalcem iz drugih republik nekdanje Jugoslavije, ki so imeli stalno prebivališče v Sloveniji, jamčila vse pravice, je to izpolnila le deloma. Večini je sicer dala državljanstvo, več kot 24.000 ljudi, ki zanj niso zaprosili ali jim ga iz različnih razlogov ni uspelo dobiti, pa je enostavno »izbrisala« iz registra stalnega prebivalstva. Te krivic se popravljajo šele ob dvajsetletnici samostojne države. Nobenemu narodu z območja nekdanje Jugoslavije do zdaj tudi ni bil priznan status manjšine. Združujejo se lahko v kulturnih društvih, vendar tudi tu naj bi jim šele novi zakon o RTV odprl možnost kulturnih oddaj.

Tranzicija »po slovensko«, ki se je dolgo kazala kot »zgodba o uspehu«, danes kaže precej temno podobo. Regionalne delitve je zamenjala razdrobljenost na majhne občine, od katerih le redke zmorejo razvojni zagon. Nekdaj pretirano egalitarnost je zamenjal skrajni individualizem, glavni merili uspeha sta politična moč in bogastvo, sredstva za dosego ciljev niso pomembna.

Ali temna stran tranzicije lahko prekrije vse pozitivno, kar sta prinesla osamosvojitev in dvajsetletni razvoj v samostojni državi? Z zgodovinarskega stališča gotovo ne. Takoj je treba tudi dodati, da se Slovenci (pre)pogosto počutijo nesrečne, čeprav po objektivnih kazalnikih ne bi smeli biti, in da imajo pretirano razvit občutek za resnične in domnevne krivice, ki naj bi se jim dogajale, razlog za to pa je deloma zgodovinski, deloma značajski. Zgodovinski prelomi so enkratni in neponovljivi. Niso nežni, v želji po popravi krivic povzročajo nove, posamezne in skupinske, premešajo socialne sloje, za desetletja, včasih stoletja naprej vzpostavijo nove elite. Toda zgodovinska dejstva pač govorijo svoje. Na svetu je manj kot dvesto držav, Slovenci so eden od nekaj tisoč narodov, ki jim je uspelo vzpostaviti svojo, Slovenija je od leta 1992 tudi članica OZN. Tudi v Evropi so močnejši narodi, ki jim to ni uspelo. Ne nazadnje je Slovencev komajda za dobro predmestje večjega evropskega mesta. Leta 2004 je Slovenija postala članica Evropske unije in ji v prvem polletju leta 2008 kot prva država iz skupine novih članic tudi predsedovala.

Status samostojne države ji daje bistveno drugačen položaj, kot bi ga imela, če bi se ob optimističnem razvoju dogodkov Jugoslavija reformirala, ohranila in kot ena država vstopila v Evropsko unijo. Tedaj bi bila Slovenija zgolj ena od njenih regij. Evropa za zdaj kaže voljo po skupnem reševanju krize in ohranjanju dosežene stopnje združevanja in upati je, da bo zdržala preizkus, vendar so hkrati nacionalne države še vedno močan dejavnik zaščite. Po bruto družbenem proizvodu Slovenija že presega evropsko povprečje, prehitela je kar nekaj starejših članic in nekako še vzdržuje socialno državo. Je sodobna država, z razvejanim šolskim sistemom in razvitimi, večini prebivalstva dostopnimi informacijskimi tehnologijami ter zgrajenim cestnim križem (vendar ob hkrati strahovito zastarelem železniškem sistemu). Je med ekološko razvitejšimi državami, ima nizko stopnjo kriminala, življenje v njej je udobno in kakovostno. 

Seveda je kljub obletnici tudi tu treba biti samokritičen: nikoli ni pač mogoče čisto razločiti, kaj je posledica uspeha neke skupnosti, kaj pa posledica splošnega razvoja v svetu. Slovenci imajo nekaj posebnosti, ki jih je pri ocenah treba upoštevati: obsedenost z lastnino ima za posledico, da gre večina družinskih vlaganj v hiše in lastniška stanovanja. Statusni simbol je že od zgodnje motorizacije v šestdesetih letih avtomobil. Janez Menart, eden najbolj nadarjenih pesnikov druge polovice 20. stoletja, je tedaj zapisal: »Gospod se v ličnem fičku pelje, a trebuh melje kislo zelje.« Vozni park se je od tedaj podeseteril in posodobil, miselnost je ostala ista. Prav posebnega smisla za humor Slovenci nimajo (razen če gre za nekdanje sodržavljane). Slovenci so v povprečju precej konservativni, vendar hkrati tudi nimajo težav z globalizacijo, najdete jih na vseh koncih sveta, pa tudi sodobne umetniške in druge težnje v glavnem brez težav najdejo pot v Slovenijo. Športni uspehi presegajo številčnost naroda.

Ena od slovenskih značilnosti je tudi, da se otroci zaradi težko dostopnih stanovanj in gmotnih razlogov težko osamosvojijo, »podaljšana adolescenca« se zavleče tja v trideseta leta. Ta nedoraslost je značilnost, ki bi jo lahko simbolno prenesli na državo. Tudi ta se kljub dopolnjenim dvajsetim letom včasih šele osamosvaja. Prizadevanja, da bi prišli do t. i. tretjega nacionalnega soglasja o prihodnji usmeritvi (po plebiscitu in osamosvojitvi ter vstopu v EU), do zdaj niso bila uresničena.    

Pravzaprav največ težav Slovenci povzročajo sami sebi. Tako je bilo sicer pogosto tudi v njihovi zgodovini, vendar je morda prvič, da jih kot narod eksistenčno ne ogrožajo drugi, in so predvsem odvisni sami od sebe in svojih sposobnosti. Če jim bo uspelo to negotovost preseči, bo lahko vsebina države, ki so jo srečno ustvarili malo zaradi lastnih sposobnosti, malo pa zaradi ugodnih zgodovinskih okoliščin, v prihodnosti bogatejša.

dr. Božo Repe

december 2010