Konec marca 1989 so sicer še vedno v organizaciji Socialistične zveze delovnega ljudstva potekale splošne volitve z več kandidati za člana predsedstva SFRJ. Na njih je na koncu v tekmi z Markom Bulcem, uradnim kandidatom oblasti, nepričakovano zmagal do takrat v javnosti neznani dr. Janez Drnovšek.
Da bi zagotovila večjo suverenost republike, je tudi slovenska skupščina septembra 1989 sprejela več ustavnih dopolnil. Slovenska ustavna dopolnila so v vseh organih zveznega vodstva in tudi v vodstvu ZKJ naletela na izredno ostro nasprotovanje, njihovo sprejetje so hoteli na vsak način preprečiti, JLA je znova grozila z uvedbo izrednega stanja. Kritizirana so bila zlasti tisti dopolnila, ki govorijo o pravici do samoopredelitve (čeprav je bila ta zapisana v vseh jugoslovanskih in slovenskih ustavah od leta 1946).
Slovenski politični prostor se je izoblikoval pozno jeseni 1989.
Že leto prej, 12. maja 1988, je bila v Ljubljani ustanovljena Slovenska kmečka zveza (SKZ), ki je izšla iz Zadružne zveze Slovenije in se je proglašala za stanovsko organizacijo. 11. januarja 1989 je bila ustanovljena tudi Slovenska demokratična zveza (SDZ), ki je združevala predvsem kulturne delavce. 16. februarja 1989 je bila ustanovljena Socialdemokratska zveza Slovenije, ki je izšla iz neodvisnega sindikalnega gibanja. France Tomšič je namreč že decembra 1987, po stavki delavcev v Litostroju, ustanovil prvi neodvisni sindikat. Okrepilo se je tudi krščansko socialno gibanje okrog Revije 2000, iz katerega se je del izločil in 10. marca ustanovil stranko Slovenski krščanski demokrati, 11. junija so nastali Zeleni Slovenije in nato še druge manjše zveze oz. stranke.
Prve zveze so bile zaradi ustavnih določil najprej v okviru Socialistične zveze delovnega ljudstva, s sprejetjem nove volilne zakonodaje decembra 1989 pa so dobile tudi možnost samostojne registracije. Tudi nekdanje družbenopolitične organizacije so se preoblikovale v stranke, ZKS, ki je potem na volitvah kot posamična stranka še vedno dobila največ glasov, je postala Stranka demokratične prenove (pozneje socialdemokratska stranka), ZSMS liberalna stranka, SZDL pa socialistična.
Poskus, da bi po zborovanju v Cankarjevem domu opozicija in oblast dosegli soglasje ob skupnem nacionalnem programu, ni uspel.
Konec pomladi sta zato nastala dva dokumenta: Majniška deklaracija in Temeljna listina. Temeljna listina je rešitev še vedno iskala v okviru jugoslovanske federacije in zagovarjala samoupravljanje. Majniška deklaracija je zahtevala izvirno suverenost Slovenije in šele potem morebitne povezave z drugimi ter strankarski pluralizem. Tekmovanje med privrženci ene in druge listine se je izrazilo s podpisovanjem, mnogi so podpisali kar obe. Jeseni so se skušali o volitvah dogovoriti za t. i. okroglo mizo, ki jo je priredila Socialistična zveza delovnega ljudstva in prav tako ni uspela. Volilno zakonodajo je potem sprejela skupščina, opozicija pa se je združila v koalicijo Demos.
Besedilo: dr. Božo Repe
20 let samostojnosti republika Slovenija
