Moja kariera je dolga skoraj toliko kot samostojnost Slovenije, tako da razvoj države spremljam tudi skozi svoje delo. Ko sem začel, je bila to post-komunistična država, v kateri je zavel nov veter in v družbi je bilo čutiti pozitiven pionirski duh. Razvoj demokracije, gospodarstva, pridružitev EU so bili cilji, usmerjeni v boljše življenje. Marsikaj pa je bilo potrebno razviti z ničle.

Plesno - elektronska kultura, ki je danes pomemben del domače kulture, medijske in zabavne industrije, je že ena takih. Pred dvajsetimi leti je scena obsegala sto ljudi, težko je bilo priti do informacij, mediji niso vedeli za nas, zato smo morali ustvariti svoje, najbližji spodobni prodajalni tehnoplošč sta bili na Dunaju in Münchnu, nismo vedeli, kako se ustvarja glasba, kako delujejo založbe in kako se organizirajo prireditve. Učili smo se na lastnih napakah in veliko improvizirali, kar nas je naredilo nekoliko drugačne, unikatne in toliko bolj zanimive, gradili domačo sceno in se hkrati prebijali v tujino.

Iz čiste ljubezni do glasbe in mladostnega zagona smo ustvarili podjetja in projekte, ki dajejo danes kruh številnim umetnikom, ustvarjalcem in mladim strokovnjakom, ter napajajo kreativno industrijo v širši regiji. Nekateri smo ob tem postali čisto resni poslovneži in ustvarjalci velikih zgodb, ki danes premikajo množice in navdihujejo mlade. In kaj smo s tem dokazali? Nikoli ne podcenjujete mladih, v prihodnost in svet zazrtih ljudi, naj se zdijo njihove ideje še tako utopične, kajti državo in svet je mogoče premikati na bolje le s svežimi zamislimi in presežki, ki se rojevajo ravno iz najbolj nekonvencionalnih idej. Od države pričakujem predvsem ustvarjanje pogojev, da ta mladostni kreativni naboj razvijemo in izrabimo bolje, kot smo ga lahko v prvih dveh desetletjih - tudi zaradi še vedno prepogostega nerazumevanja uradnikov in osebnega odpora posameznikov na oblasti, do tega, kar počnemo.