Referendum pred dvajsetimi leti sem doživljal kot močno enotno voljo Slovencev, ki se ni ozirala na nasprotovanje velikih sil. Razglasitev neodvisnosti sem osebno doživel prav na kraju samem, na Trgu republike, z zloveščimi nizkimi preleti letal, evforijo in naslednji dan s tanki na cestah in ob zračnem alarmu z umikanjem v kletne prostore s takrat nosečo ženo.

V tej dvajsetih letih smo naredili pot, ki sem si jo v dneh osamosvojitve težko predstavljal. Relativno hiter konec agresije zaradi odločnega odpora, mednarodno priznanje, članstvo v EU, ter seveda osebni napredek - otroka, postdoktorsko usposabljanje v ZDA, po večletnem trudu končno primerni pogoji za delo v laboratoriju, izvirna znanstvena odkritja...

V teh dvajsetih letih smo naredili tudi veliko napak, ki so nas upočasnile za več let. Če so te morda opravičljive z otroškimi boleznimi mlade države pa od dvajsetletnika pričakujemo bolj zrele odločitve in več kot samo ohranjanje statusa quo.

Kot so razložili Alici v čudežni deželi, moramo danes »teči na vso moč, samo da ostanemo na mestu«. V globalizacijski tekmi se bolj kot kdaj prej odloča, katere države bodo zmagovalke in katere bodo capljale zadaj. Iluzije, da lahko vsi skupaj napredujemo samo z veriženjem financ, se umikajo spoznanju, da je potrebno ustvarjati novo vrednost, kjer imata vodilno vlogo znanost in tehnologija. Izobraževanju in omogočanju razvoja kreativnih potencialov moramo nameniti več pozornosti, ker lahko samo z vrhunsko kvaliteto tekmujemo z najboljšimi. V zadnjih letih na več področjih znanosti dokazujemo, da se lahko enakovredno kosamo z najboljšimi na svetu. Dajmo vendar podpreti najboljšo ekipo !